Kaplje dežja
________nežno so, nežno so
padale
_____padale
v globino
_________na dno srca.
Srce je jokalo
____samotno
_______otožno
na pol se preklalo...
Razdalja med njima pa
se veeeča in večaa...
Bo posijalo sonce hrepeneče
bo zopet vzplamenel ogenj dehteče?!
...Ne trenutno nimam ljubezenskih težav. Pesem, ki je nastala, nekaj časa nazaj, ko sem svojo žalost in utesnjenost kracala na papir... In nasploh je največkrat tako, da se polni moj zvezek s pesmimi, ki jih pogostokrat krancljam v svobodne verze in z rimo, ki le redko lepo steče po jeziku. Če le ni zvezek, tisti, ki se debeli z besedami moje duše pa je kakšna druga oblika umetnosti, ki me barva v tople tone sreče in hladen objem žalosti.
Čopič nasploh mi ni tuj in moje slike so otroška umetnost, v kateri lahko vsak vidi svojo pot. Nima obraza kot Mona Lisa. So barve in linije in so prostori in pike in črte vijuge in klicaji in krice krace... Je moj čarobni svet domišljije.
Pa vendar je slika tudi tista, ki jo ustvarja aparat. Pa ne, joj, kako se to izražam!! Je fotorgaf tisti, ki si pomaga z aparatom ustaviti čas in povzeti njegov pogled. Če te privlači fotografija, išči iskro v očeh tistega, ki jo je posnel. To je nekako tako, kot tisto, ki nam je zaupal Mali princ, da je bistvo pravzaprav nevidno, a če gledaš s srcem... :) Če ne delaš s srcem, pha, pa išči ti umetnost kar drugje!
Pa ravno sedaj sem se spomnila nekoga. Verjetno ni slovenca, ki še ni šel okoli Blejskega jezera. Tam nekje na poti, že blizu vil itd. nekje na takem bolj ozkem delu poti, v skalah, je vedno en slikarček, ki prodaja svoje slike. Njegov pogled že tako izurjen, in sliko otočka sredi jezera s cerkvico bi verjetno narisal miže. Meni je postal že tako ˝navaden˝ pa vendar me šele kakšni tursti opomnejo na take ljudi kot je on, ki v vsakdanu gredo mimo mene in se mi zdijo tako samoumevni. In vedno bolj jih cenim, ko nekaj počnejo in to počnejo s srcem.
Če grem pa sedajle štet kolikokrat sem napisala srce v kateremkoli sklonu, se bom pa tud nasmejala.=)
In zakaj ples v dežju. Otroška igra. Bela obleka. Topel asvalt. Dotiki iz ljubezni. Smeh. Preproste stvari. Ti in Jaz. Mokra trava, cesta. Obleka, ki ni več bela. Sproščenost... Sprobajte, sicer so jesenski deževni dnevi hladejši pa vendar. Ni ga lepšega kot poletnega dne, v beli obleki skakat po lužah z nekom, ki ga imaš neizmerno rad.
Včasih preprosto moram pokazati delček moje prisrčne norosti.
