Sem razmišljala, kako zelo sem včasih potrebna objema, dotika, nasmeha, dobre besede, pogleda v oči, iskrenosti, pohjakovanja po brezpotjih, kuhanja kosila v kotlu, pesmi na vsakem koraku...
Pogrešam svoja popotniška taborjenja, ko smo vso potrebno opremo nosili na svojih hrbtih in po rokah. Prav rada bi šla nekam naokoli, pa druženja s skavtskimi brati in sestrami.
Tiha, hladna cerkvica sredi poletne vročine in po dolgo prehojeni poti. Petje pesmi iz skavtske pesmarice, kar eno za drugo, četudi fuš za fuš. Ampak iz srca, za dušo.
Težek tovor na ramenih, trmasta a odločna volja, da nesem težko kamenje poleg vseh oblek in posode, hrane. Kos marmorja iz marmorja hotavlje, spomin za zmeraj. :) žuljev pa ni več...
Več kot kilometer brodenja po potoku, opazovanje narave iz perspektive rib, rečnih rakcev... Razmočene tevice, super hlajenje žuljev, moč za nove izzive in super hlajenje nasploh :D.
Peka tort in pic, kurjenje ognja in na stotine hrenovk. otroška razigranost. Peka piškotov in izdelovanje adventnih venčkov. Raznašanje luči miru in z njo veliko veselja.
Noči prespane zavite v spalko. Nebo posuto z zvezdami in utrinki,a tudi oblački in deževnimi kapljami. Meglice, gozdne jase, veselje ob doseženem cilju.
Kepica sladoleda. Poljub. Stisk dlani. Angelček za lahko noč... šla bi še na kšn potovalc.. skavtska preprostost. makaroni dan za dnem. :)
