Vsak dan se zbudim in se pretegnem in takoj pomislim na kaj lepega, če me le prej ne prekine kaj neprijetnega, recimo, da me zbudi smetar, ki pobira smeti ali pa slišim Luka in Zalo kako se že ob sedmih zjuraj prepirata... Ponoči pravzaprav ne maram sanjati, ker se ponavad, kadar velko sanjam slabo naspim in sem potem tečna, res tako zelo. Če pa že ne morem postat dobre volje, pomislem na kakšne stvari, ki me veselijo in si jih želim in potem me vse mine...
Tako kot imam recimo zdaj to poročno obdobje sanjarjena. Pravzaprav se čist zavedam, da ni še bliz ta dogodek (pač na mojo žalost), ampak me pa ful veseli sanjat o tem. Prav tako sem velik sanjala o kužkih in potem sem ga lani končno kupila, čeprav si nikol nism predstavlala, da jaz bom pa kdaj tazga kužka si lahko privoščila itd... Potem sem tok volje in upanja v to vložila, da mi je sam moči dal in je uspel. Seveda pa ni vedno dovolj da si sam, včasih za uresničitev sanj preprosto potrebuješ pomoč.
Kar nekaj filozofiram :S :) O.K. Pozna ura, mislm da bo bolš da jutri s kakšnim boljšim vnosom popestrim blog... Ampak je pa res, da vsak naj sanja svoje sanje. In sanje so, sanje so. In upanje prinašajo... Se poje v eni pesmici, ki mi odzvanja v glavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar